Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja

Priročen esejistično-dnevniški koktajl z recepti za rešitev sveta avtorja Nare Petroviča

Izid te preproste, a pomembne knjige v slovenski prostor v lahkotnem slogu prinaša obsežno zbirko pozitivnih idej in učinkovitih rešitev.

Na svetu se dogaja revolucija z nešteto majhnimi jedri zdravih skupin ljudi. Ta jedra med rakavim tkivom, ki je omrežilo planet, počasi gradijo trdoživo, zdravo življenje. (R)evolucijo prinašajo brez pompa, brez kričečih zastav in političnih govorov, s tihim, aktivnim prevzemanjem vajeti v svoje roke, v duhu besed Marshalla McLuhana: "Na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov. Vsi smo posadka."

V tej knjigi ne boste našli instant 'receptov', ampak poglobljene uvide, ki delujejo kot lijak za ideje, ki jih sami že nosite v sebi.

mehka vezava, 256 strani

Odlomek iz predgovora h knjigi Ali obstaja življenje pred smrtjo 

Marianne Wiliamson je čudovito zapisala: »Naš najgloblji strah ni, da smo zanič. Naj najgloblji strah je, da je v nas neizmerna moč. Kar nas najbolj straši, ni notranja tema, ampak notranja svetloba. S tem, ko se delaš majhnega, ne služiš
svetu. Ničesar razsvetljenega ne počneš, ko zlezeš vase, da se drugi ob tebi ne bi počutili nesigurne. Namen vseh nas je, da sijemo, tako kot sijejo otroci. To je v vsakomer, ne le v nekaterih izmed nas. In ko spustimo na dan svoje luči, nezavedno damo drugim dovoljenje, da to storijo tudi oni. Ko se osvobodimo lastnega strahu, naša prisotnost samodejno osvobodi druge.«

Svetloba je strašna, ker ne osvetli le tega, kar želimo videti, ampak tudi to, česar ne želimo. Če ne mi, pa tega ne želijo videti ljudje iz naše okolice. Ena najbolj temeljnih resnic o ljudeh je, da ne marajo sprememb. Zagledani so v vse drugo kot
vase, v sedanjost, v bistvo. Medtem ko načrtujejo »življenje«, pozabljajo živeti.

Anthony de Mello se navihano sprašuje, zakaj ljudje razglabljajo, ali obstaja življenje po smrti. Zakaj se raje ne sprašujejo ali obstaja življenje pred smrtjo? »Ali obstaja življenje pred smrtjo?« je vprašanje, ki sega v srčiko problemov, s katerimi se spopada zahodna civilizacija. Odpira pa še celo vrsto novih vprašanj, katerim bo sedanja generacija le stežka prišla do dna. V vsakem primeru usmerja pozornost tja, kamor jo je treba usmeriti: v konretno stvarnost tega trenutka, v vse posledice naših preteklih dejanj in v zaupanje, da je prihodnost izključno v naših rokah.

Življenje je tukaj in zdaj, ne v nedoločeni prihodnosti. Če se tega zavedamo, se znamo odločati v prid življenju in se ne udinjati škodljivim silam umiranja. Preprosto dejstvo je, da je življenje vedno skupnost – neskončno lep splet molekul,
celic, tkiv, organov, mavrice življenjskih vrst in ekosistemov, vse do klimatskih pasov in celo planetarne združbe.

Ekološka naselja so pravzaprav edine bivanjske skupnosti, dostojne človeka – naj so mestne ali vaške. Vzpostavljanje takih naselij traja dalj časa, ampak prav zato ne bi smeli izgubljati niti dneva več! V luči te misli predgovor h knjigi
zaključujem z zgodbo Johna F. Kennedyja: »Velik francoski general Lyautey je nekoč naročil vrtnarju, naj posadi drevo.
Vrtnar je ugovarjal, da drevo raste počasi, torej bo potrebovalo sto let, da doseže zrelost. General je odvrnil: 'V tem primeru sploh ne smemo izgubljati časa, posadi ga že danes popoldne!'«

Celoten predgovor na povezavi

Nekaj mnenj o knjigi je v priloženi datoteki.