Vrt ljubezni - odkrivanje rodovnih posestev na Slovenskem

Pravzaprav ne vem, kaj natančno je botrovalo temu, da sem začela pisati. Več stvari se je zložilo v neko zaporedje, ki me je pripeljalo do točke, da sem pred sabo zagledala novo pot. Ni me vabila kričeče, niti me ni zapeljevala potihoma, samo bila je tam. Preprosta kot ozka stezica sredi pastirskih pašnikov ali gozdne pokrajine, ki mirno čaka, da nanjo položimo prvi korak. Čisto naravno sem stopila nanjo.

Še vedno stopam po njej in vmes se je pokrajina precej spremenila. Odkrila je toliko barv, svežine, zanimivih pokrajin, kotičkov in vrtov, globokih tolmunov in modre jasnine, zemlje in ljudi, da še danes vpijam vase vse nianse videnega in doživetega. Veliko zgodb sem srečala na tej poti in vsakič, ko sem zaključila s spoznavanjem ene, se je pred mano že odprla nova. Ni mi preostalo drugega, kot da jih zapišem. So namreč preveč bogate in preveč pomenljive, da bi ostale skrite. Veliko vrednost za našo deželo vidim v njih, še posebej zdaj, ko smo se znašli na točki velikega preloma za naš planet in človeštvo. Čutila sem, da jim lahko dam glas in jih predstavim širše med nas.

Na tej poti sem spoznala, da na naših tleh že raste drugačna resničnost. Vidna in otipljiva je. Izvorna iskra življenja je v njej zelo živa in prisotna. V zemlji in v ljudeh, ki jih je zemlja poklicala za svoje skrbnike. Skozi njihova t. i. rodovna posestva, se udejanja most med našo izvorno dediščino in prihodnostjo, v kateri živimo celovito in osmišljeno. Udejanjajo vizijo, ki jo sama ves čas čutim prisotno za našo domačo zemljo. V Sloveniji vidim Vrt Ljubezni.

Poganja iz prvobitnih korenin našega ljudstva, modrosti ter znanja, ki se nam šele razkrivajo. To speče seme je pomagala prebuditi Sibirka Anastasija, ki skozi zbirko knjig (zbirka Zveneče cedre Rusije) ruskega avtorja in srčnega izbranca Vladimirja Megreja, deli med nas modrosti in znanja, ki izvirajo iz pravirov ustroja našega planeta.

Anastasija trdi, da bi se človeštvo lahko rešilo mnogoterih težav sodobnega sveta, če bi ponovno vzpostavili pristen in tesen stik z zemljo. Hkrati tudi nakazuje, kako bi bilo to možno storiti, da bi bilo dobro za vse. Iz informacij, ki nam jih predaja, lahko izpostavimo koncept rodovnega posestva. Knjige so sprožile odmeven val po vsem svetu, saj so ljudje začutili v njih resnico in se lotili ustvarjanja rodovnih posestev. Tudi na naših domačih tleh jih je vedno več. Niso le plod navdiha po knjigi, temveč nastajajo spontano, intuitivno, iz posameznikovega notranjega vzgiba po ponovni povezavi s prvobitnim v nas. Ta prvobitna iskra je še živa. Ljudem vrača in krepi smisel življenja, ki se je v današnjem utripu življenja izgubil. V nas se iskra krepi v obliki obujenega stika z naravo, lastnega razpoznavanja pravirov, starodavnega vedenja, znanja in se odraža skozi intuitivne zaznave ter delovanja ljudi v domačem prostoru.

Zadnje leto sem tako namenila raziskovanju t.i. rodovnih posestev v naši deželi. Obiskala sem enajst posestev in zapisala deset zgodb, saj sem dve posestvi združila v eni zgodbi, kot je potekal moj obisk. Vem vsaj še za tri in morda se pojavi še kakšno, a pot me je ustavila pri številu deset. Zanimivo je videti, kako so razporejena v naši deželi. Čutim, da ustvarjajo neko novo svetlobno mrežo povezanosti, ki vibrira v višji oktavi. Zame so predstavniki t. i. Nove Zemlje/ Novega Sveta. Pionirji, ki se vračajo k pretrganim koreninam tudi tako, da so pognali svoje globoko v zemljo in preko njih črpajo vase pozabljene modrosti ter jih skozi svoje delovanje tudi utelešajo. Ni jim vedno lahko. A vztrajajo, ker imajo v sebi močan zakaj. Kot svetilniki stojijo in s svojo lučjo vabijo vse, ki jih znamo prepoznati, v varen pristan. Zdi se mi, da nam ponujajo mnogo rešitev za izzivalne čase in so nam lahko v velik navdih pri ustvarjanju nove prihodnosti.

avtorica Andreja Cepuš

leto izdaje nov. 2023